Temačna, vlažna in hladna soteska z bučnim grmenjem slikovitih slapov sprva res vzbuja peklenski občutek, a pozoren obiskovalec bo prav hitro spoznal, da je pravzaprav prišel v čaroben kraj. Soteska, v katero sončni žarki le redko najdejo pot, je nastala kot posledica ugrezanja Ljubljanskega barja. V strmo dolomitsko deber je strugo vrezala deroča Otavščica, ki izvira na Bloško-Rakitniški planoti in v divjih slapovih pada čez previsne stene in skale. V ravnini blizu Dražice se združi s Prušnico in kot Borovniščica teče proti Ljubljanskemu barju, kjer se prelije v Ljubljanico. Brzice in slapove je v Peklu nemogoče prešteti. Označenih je pet večjih, kar štirje pa so višji od 15 metrov, najvišji celo blizu 22. Mimo njih vodi zavarovana in označena pot, sprva speljana po brveh in primerna za vse pohodnike, od tretjega slapa naprej pa nam pri vzpenjanju pomagajo jeklenice, lestve, stopnice in klini. Med hojo navkreber je zanimivo opazovati drsenje, pramena in razbitje posameznih slapov ob skalah, vrtinčenje vode v tolmunih in meglice, pohodniki pa bodo slišali tudi različne zvoke, ki jih še zlasti ob obilnem deževju in trku na trd dolomit ustvarja razpenjena Otavščica. Skoraj vsi slapovi - tudi tisti manjši, neoznačeni – imajo vrsto posebnosti, ki se razkrivajo le pozornim očem, pri tem pa nam lahko pomagajo številni opisi soteske v turističnih vodnikih. Le redkokateri je še brez našega Pekla. V nasprotju z glasno in razigrano vodo strme dolomitske stene in previsi molčijo, a kljub temu pazljivim očem marsikaj razkrivajo. Na pečinah Pekla, večkrat poimenovanega kar učilnica geologije, lepo vidimo prelomne ploskve, menjavanje svetlih in temnih pasov v skladih, opazimo pa tudi zanimive kamnite skulpture in okamnine. Posebna pozornost velja naravnemu oknu in skalni konici, poimenovani Hudičev zob, ki nas ob vzponu nanj nagradi z lepim razgledom na Ljubljansko barje. Divje bučanje vode, še posebej glasno ob deževju, pozimi zamenja spokojna tišina, ki jo prekinjajo strašljivi zvoki lomljenja ledu. Takrat se v bel oklep obdanih previsnih sten z zamrznjenimi večmetrskimi slapovi najbolj razveselijo predvsem ledni plezalci
Barje je nastalo pred dvema milijonoma let. Potoki, predvsem pa reka Sava, so v udorino nanesli ponekod tudi do 280 m debele plasti sedimentov. Pred približno štiri tisoč leti se je tu razprostiralo plitvo jezero, v katerega dno so mostiščarji zabili lesene kole in nanje postavili naselbine. Danes o koliščarski kulturi, ki je vrhunec dosegla v bakreni dobi, pričajo le še arheološke najdbe. Tu so odkrili že več deset kolišč, eno pomembnejših odkritij pa je kolo iz 4. tisočletja pred našim štetjem, ki velja celo za najstarejšo najdbo te vrste na svetu.
Najdišča se nahajajo tudi na tleh borovniške občine. Ena prvih arheoloških najdb z Ljubljanskega barja je prazgodovinska kamnita sekira, ki so jo ob gradnji južne železnice in viadukta leta 1854 izkopali na področju Mazijeve opekarne. Poleg barjanske zemlje zgodovino skrivata in odkrivata tudi Ljubljanica in njen pritok Borovniščica.
