Ta cerkev sodi med starejše na Bloški planoti. Ker je bila kasneje večkrat prezidana, ne daje tega vtisa. Sedanjo podobo je dobila po zadnji dozidavi v devetnajstem stoletju. V novejšem času je doživela temeljito obnovo in tudi nov leseni oltar, obrnjen proti ljudstvu. Izdelal ga je kipar Stane Jarm. Na njem so upodobljeni Marija z Jezusom, bloški furman in terica lanu. Posebnost je tudi kapelica nasproti cerkve. Zgrajena je nad vodnim izvirom, od koder teče voda v korito, ki je služilo za napajanje živine. V kapelici je nekoč stal kip sv. Antona, ki je žal ukraden. Po njem se tudi izvir imenuje »Antonov studenec«.
Cerkev je bila zgrajena v sedemdesetih letih sedemnajstega stoletja na ukaz Ivana Andreja, grofa Turjaškega. V začetku devetnajstega stoletja, po jožefinskih reformah, je dobila status župnije in dala ime celotnemu prostoru tega obrobja Bloške planote. Sedaj je kot župnija vodena iz župnije Bloke. Pot vodi dobrih sto metrov nižje od cerkve, a je vredno stopiti do nje in se nato vrniti. Nagrajeni boste s prijetno arhitekturo in domačnostjo, za katero poskrbijo domačini.
Na tem mestu je nekoč stal grad – tabor, imenovan Nadlišek, ki je služil kmetom za zavetje v času turških napadov. O veliki starosti pričata dva zvonova, ki sodita med starejše zvonove na Slovenskem. Najstarejši nosi letnico 1355. Ker je počen, ni v uporabi. Drugi, z letnico 1382, pa še vedno poje v zvoniku. V sredini 18. stoletja so zaradi zastarelosti gradu Turjačani pozidali dvorec Pajkovo, ki je nekoliko niže ob naši poti. Na novo je bila pozidana tudi ta cerkev, posvečena sv. Urhu. V tej neposredni bližini je bilo tudi domnevno domovanje Martina Krpana. Po ljudskem pričevanju je bil »mirkač« (čuvaj) pri pajkovski graščini in hkrati tudi mežnar v tej cerkvi, torej neke vrste državni uradnik. Kot se za »državnega uslužbenca« spodobi, se je zelo spretno ukvarjal s prepovedano trgovino.
